| ''Lunghezza: 18–21 cm; apertura alare 47–55 cm; ala 14,4-16,2 cm; coda 6,7-7,5 cm; tarso 30 mm; becco 17–19 mm; peso 56-102 g. L'aspetto č annoverato tra gli strigiformi meglio definibili. L'impressione delle proporzioni e delle dimensioni di questa specie dipende ampiamente dalla posizione dei cornetti: minuscole, fanno sembrare lo strigiforme piccolo, tarchiato e con la testa grande (in questo modo potrebbe essere confuso con la civetta). Con le orecchie pelose pienamente rialzate e non sempre evidenti, il gufide sembra invece magro, con la testa piccola e piů grande di quello che veramente č. Rispetto alla Civetta č piů allungato e ha il capo piů piccolo e piů appiattito. L'assiolo ha un piumaggio finemente vermicolato e macchiettato di bruno grigiastro, che va dal grigio al marrone castagna sotto le ali con diverse chiazze bianche evidenti sul dorso. Il suo portamento č molto elegante. Gli occhi hanno un'iride color arancione tendente al giallo. Nella parte inferiore del corpo si trovano strisce nere ben visibili. Questo rapace vive di norma solitario, talora in piccoli gruppi. L'assiolo č un uccello attivo soprattutto di notte con un profilo di attivitŕ di due fasi. Il punto principale della sua attivitŕ raggiunge il culmine prima di mezzanotte. Tra le 0 e le 2 viene attivata perlopiů una fase di pausa. Al tramonto o poco dopo il gufo termina la sua fase di pausa, alle prime luci dell'alba si ritira nel suo rifugio sempre ben riparato e trascorre la giornata di solito senza particolare movimento. Frequenti pause di pulizia interrompono questo periodo di riposo; sono stati osservati, sia pure raramente, veri e propri bagni di sole o di sabbia.
Il volo di perlustrazione č diretto e quasi senza rumore. Si distingue in maniera evidente da quello della civetta nana, che si svolge invece a forma di onda. In situazioni di minaccia l'assiolo assume una posizione a grande altezza, mimetizzandosi.In tale posizione resta immobile per lungo tempo, lasciando che il nemico potenziale si avvicini. Solo quando č molto vicino spicca il volo, cambiando posto e riassumendo immediatamente la postura mimetica. In mancanza di possibilitŕ di fuga, l'assiolo mostra una varietŕ di atteggiamenti aggressivi, come soffiare, far battere il becco o sgranare gli occhi in modo asincrono, che possono sfociare in attacchi diretti con artigli e becco. Gli assioli seguono un matrimonio stagionale monogamo. Anche in caso di precoce perdita di partner un nuovo accoppiamento avviene solo raramente. Gli uccelli sono giŕ maturi sessualmente all'etŕ di 10 mesi. Poiché nidificano nelle caverne, gli assioli covano soprattutto nei buchi degli alberi, occasionalmente utilizzano anche cavitŕ di rupi ed edifici. Raramente sono state constatate anche nidiate in vecchi nidi di gru e di gazze.
Uovo 31,2x27 mm. La covata, che consiste piů che altro di tre o cinque uova viene deposta solo dalla femmina. La femmina le cova per 25 giorni e dopo la schiusa i piccoli scivolano fuori dopo circa 21-22 giorni e vengono curati in genere da entrambi i genitori. Giŕ a 40 giorni sono capaci di cacciare autonomamente delle prede, ma vengono curati dai genitori per altri 20 giorni. Dopodiché ne abbandonano il territorio.
I maschi e le femmine usano, anche durante la cura della prole, solo piuttosto raramente lo stesso albero per dormire e il contatto corporeo nella fase di calma non č stato osservato al di fuori della stagione degli accoppiamenti. Durante il periodo di cova e di nutrimento č compito soprattutto del maschio tenere d'occhio il luogo di covata. I pulcini riposano perlopiů stretti gli uni agli altri su di un ramo nei pressi immediati del tronco. L'assiolo č soprattutto un cacciatore di insetti. Le cicale, le cavallette e i maggiolini sono fra le sue prede prevalenti. Inoltre si nutre anche di lombrichi. Tra le prede vi sono solo in misura minore uccelli,pipistrelli e rospi e solo raramente caccia i topi ed altri piccoli mammiferi. La preda viene adocchiata da una posizione bassa e sbattuta a terra. Solo raramente caccia durante il volo o da terra. Non č ancora noto con quale tecnica di caccia attacchi gli uccelli. La tecnica di cattura dei piccoli uccelli si basa sul "magnetismo" (prevalentemente gli occhi) con il quale l'uccello stando fermo induce piccoli uccelli ad avvicinarsi. Č l'identico fenomeno con il quale anche le civette od i gufi venivano usati per la caccia alle allodole. Il fenomeno č valido anche per i nidiacei appena usciti dal nido. Migratore, I punti principali dell'espansione dell'assiolo sono lungo il Mar Mediterraneo con concentrazioni in Spagna, Croazia e in Turchia. Diffusa a macchia di leopardo č anche la popolazione in Francia e Italia. Anche in Africa del Nord lo si puň trovare a macchia di leopardo, in Libia ed Egitto manca completamente. In Europa centrale le sue popolazioni raggiungono il confine settentrionale, la popolazione č perciň rada nell'insediamento. In Svizzera la popolazione, un tempo piuttosto diffusa, č ora quasi completamente scomparsa dalla zona del Lago Lemano e dal Vallese centrale. Lo stesso dicasi della specie in Austria, dove popola soltanto alcuni ambienti di bacino nella Stiria meridionale e in Carinzia meridionale. In Germania ogni anno se ne osservano nei periodi di cova (soprattutto in Baviera), ma finora non č stata provata alcuna covata.
L'assiolo č una specie termofila che predilige ambienti aperti, talvolta anche aridi. Uliveti, foreste di pini, piccole radure di frassini, boschi, campagne alberate, parchi e giardini, in pianura ed in montagna sino al limite del castagno, anche presso le abitazioni umane, ma anche cimiteri e in parte parcheggi sono habitat adatti. Nel territorio di espansione settentrionale si trova soprattutto nei declivi meridionali esposti al caldo o in climi di coltivazione vinicola. Non occupa, al contrario, foreste chiuse. Nei sei mesi dell'inverno europeo si trattiene nelle savane africane. Di giorno si rifugia su grandi alberi.
DOCUMENTARIO SULL'ASSIOLO
ERA DA TEMPO CHE NON INSERIVAMO DOCUMENTARI NEL RACCONTO HEHEHE! ''
KAI HARN.... assioli,gufi e civette.....bla!!! perche' non metti un documentario sulle telenovelas brasiliane...
ok, faremo diventar la storia una telenovelas....
IDIOTAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Dolžina: 18-21 cm; 47-55 cm Razpon kril; 14,4 do 16,2 cm krilo; rep 6,7 do 7,5 cm; tarzalnega 30 mm; kljun 17-19 mm; teža 56-102 g. Videz je med sove bolje opredeljene. Vtis razmerjih in velikosti te vrste je v veliki meri odvisna od položaja rogljičkih: nižja primeru, da bi bilo videti kot strigiforme majhen, čokat, z velikimi glavami (na ta način bi bilo mogoče zamenjati z sova). S popolnoma dvignjenih kosmatimi ušesi in ni vedno očitna je gufide zdi precej tanka, z majhno glavo in večji kot je v resnici. V primerjavi s sova je bolj podolgovata in ima najmanjšo glavo in sploščen. Bubo ima fino-koleno in pegast videz perje za sivkasto rjave barve, vse od sive do kostanjevo rjave pod okriljem z različnimi belimi lisami vidne na hrbtu. Njegova drža je zelo elegantna. Oči imajo šarenice oranžne do rumene barve. V spodnjem delu telesa so vidne črne proge. Ta raptor živi na samotni norme, včasih v majhnih skupinah. Veliki skovik je aktivna ptica zlasti ponoči s profilom dvofazne dejavnosti. Bistvo njegovega delovanja doseže vrhunec pred polnočjo. Med 0 in 2, se aktivira večinoma fazo premora. Ob sončnem zahodu ali kmalu po tem, ko sova konča svojo odrsko odmor, ob zori umiki v njegovo zavetje vedno dobro zaščiteno in preživi običajno ni določen dan gibanja. Pogoste prekinitve čiščenje prekiniti to obdobje počitka; Poročali so, čeprav redko, realno sončenje ali pesek.
Za ogled proge let je neposreden in skoraj neslišno. Izstopa na jasen način od tistega v mali skovik, ki poteka namesto v obliki vala. Ogroziti situacijah je veliki skovik je velik položaj višina, mimetizzandosi.In ta položaj ostaja negibno, za dolgo časa, najem morebitne sovražne pristope. Šele ko je zelo blizu soars, spreminjanje mesto in takoj povzema mimetično držo. V odsotnosti možnost pobega je veliki skovik prikazuje različne agresivne odnosa, kako pihajo, premagati kljun ali luščenje asinhrono oči, ki so lahko posledica neposrednih napadov s kremplji in kljunom. V Bubo sledijo sezonski monogamni zakon. Tudi v primeru predčasnega izpada partnerjev nov par redko zgodi. Ptice so že spolno zrelost pri starosti 10 mesecev. Ker je gnezdo v jamah, so Otus loputo posebej v luknje dreves, občasno uporabo vdolbin čeri in zgradbe. Redko so zarodov najti v starih dvigalom, gnezda Magpies.
Egg 31,2x27 mm. Zalego, ki je sestavljen predvsem iz treh ali petih jajc je določena le za ženske. Ženski zarodov za 25 dni po izvalitvi malo spustil ven po približno 21-22 dni in so skrbeli za splošno od obeh staršev. Že 40 dni so sposobni loviti neodvisno od plena, ampak skrbijo za svoje starše za naslednjih 20 dni. Potem so zapustili ozemlje.
Moški in ženske uporabljajo tudi v skrbi za potomce, le precej redko isto drevo za spanje in stik telo v fazi miru ni bilo opaziti zunaj parjenja. Med valjenjem obdobju in prehrane je dolžnost predvsem za moške pazi na mesto zalego. Piščanci počitek predvsem blizu drug drugemu na veji v neposredni bližini trupa. Veliki skovik je predvsem lovec insektov. Škržatov, kobilice in hrošči so med prevladujočimi plen. Poleg tega se hrani tudi na deževnike. Med plen le v manjšem obsegu ptice, netopirje in krastače in redko lov miši in drugih malih sesalcev. Plen je padel v oko iz nizkega položaja in zabitih zemljo. Le redko se je znašel sam med letom ali tla. Ni še znano, kako se ptice napad lov tehniko. Tehnika zajem majhnih ptic temelji na "magnetizem" (pretežno oči), s katerim je ptica miruje inducira majhne ptice s pristopom. To je isti pojav, s katerim so bile uporabljene celo sove ali sove lovske škrjancev. Pojav velja tudi za piščance samo iz gnezda. Migrant, Major širitev dell'assiolo točke so ob Sredozemskem morju s koncentracijami v Španiji, na Hrvaškem in v Turčiji. Razširjena neenotna je tudi prebivalstvo v Franciji in Italiji. Tudi v Severni Afriki je mogoče najti neenotno, Libija in Egipt je sploh ni. V srednji Evropi, njeni prebivalci dosežejo severni meji, prebivalstvo je tako redka naselje. V Švici je število prebivalcev, precej razširjena, je zdaj skoraj povsem izginil iz področja Ženevskega jezera in osrednjega Valais. Enako velja za vrste v Avstriji, kjer je le nekaj prebivalstva povodja v južnem Koroškem in južnem Štajerskem. V Nemčiji vsako leto, če jih opazujemo v valjenje obdobja (zlasti na Bavarskem), vendar do sedaj še ni bila dokazana nobene zarod.
Veliki skovik je a termofilne vrste, ki imajo raje odprte habitate, včasih suha. Oljčniki, borovi gozdovi, majhne jas pepela dreves, gozdov, gozdnih podeželju, v parkih in vrtovih, v ravninah in v gorah do višine kostanja, pa tudi na človeških bivališč, temveč tudi pokopališča in nekatera parkirišča so primerni habitati. V severnem raztezne območju se nahaja predvsem v južnih pobočjih so izpostavljene vročini ali v vinorodnih podnebjih. Ne zasedajo, nasprotno, zaprt gozdove. V šestih evropskih zimskih mesecih, ki jih ima v afriških savanah. Čez dan se je zateklo na velikih drevesih.
Dokumentarni Do za Sovatko
CHE CAVOLO SCRIVI....?! ERA PER IL PUBBLICO LETTORE SLAVO......percio'....
KAI; zavejebaty!!!!
.........uh che paroloni, non oso tradurre,,,
KAI ''ALLORA TRADUCIMI QUESTI DUE CALCI NEGLI ZEBEDEI!!!!
dolore
manesca!!!!!
|